Zvezdna Esenca Si
Vibracijska domaca lekarna 21. stoletja
051 320 444
NAROČILA
Sledi nam
Hipnoza pri starodavnih civilizacijah
Templji Spanja ali Tempelji Sanj
Za vsa dodatna vprašanja pošlji email
Hipnoza in hipnoterapija nekoč ...
Hipnoza ni neka novodobna tehnika, temveč je prisotna pri človeku od samega začetka stvarstva. Sodobni zgodovinski zapisi segajo 5000 let pred našim časom, v čas Sumerije, kjer so imeli Templje Sanj in Spanja, in se je to nadaljevalo z Egipčani, pa potem Grki in Rimljani, ki so postavili svoje templje širom po Evropi, in prišli do same Britanje, kjer še danes stoji eden izmed njih oz. njegova zapuščina.
Ravno tako so imeli starodavni Maya posvečenih veliko templjev, kot Templje Spanja in Templje Sanj, kjer so se prišli regenerirati in samoozdraviti različnih psihofizičnih težav. Za Maya sanje niso samo čas, ko počivamo, in ko naš zavestni um procesira, kar se mu je zgodilo skozi dan, temveč spanje in sanje za Maya pomenijo drugo resničnost.
Tako so nekoč posamezniki prišli do templja sanj in spanja, šli skozi svete ceremonije očiščenja in daritev, potem pa so jih svečeniki popeljali v trans podoben hipnozi, kjer so potem, ko se je posameznik prebudil, brali njegove sanje, in skozi njih dobili sporočila, katere tehnike in zelišča je potrebno uporabiti pri samozdravljenju.
Ravno tako so starodavni Maya videli sanje, kot sredstvo za komunikacijo z Ajaw, Kreatorjem, ki jim je tako skozi sanje posredoval, kaj narediti v določenem primeru. Poleg tega so Maya vedeli, da lahko skozi sanje in spanje dostopamo do svojega naguala, do svojih vodnikov, prednikov, do svoje usode.
Študije primitivnih človeških religioznih in zdravilnih ceremonij kažejo, da obstajajo bistveni elementi, s katerimi se ljudi popelje v hipnotično stanje. Z ritmičnim petjem, monotonim bobnanjem, napetim fiksiranjem oči, je bil vaški šaman ali svečenik sposobenih povzročiti katalepsije telesa, kar mu je pomagalo dati videz posedovanja magičnih in mističnih moči, danih od bogov. Danes pa ta proces imenujemo sugestivna terapija.
Terapije v Templjih Sanj in Templjih Spanja skozi zgodovino časa ...
Uporaba sugestivne terapije gre nazaj veliko dlje od Mesmerja. Če je Mesmer imenovan Oče Hipnoze, potem je verjetno pra, pra, pradedek hipnoze starodavni egipčanski svečenik Imhotep. (I-am-hotep – On, ki prihaja v miru). Hipnoza, sugestivna terapija, je tako stara več kot 4000 let, kjer najdemo zapise starodavnega Egipta. Egipčani so uporabljali zdravilna svetišča, da so zdravili ljudi vseh vrst problemov, tako fizičnih kot mentalnih, večino, kar bi danes klasificirali kot psihološki problem. Ta zdravilna svetišča so imenovali “Templji Spanja ali Sanj”. V teh templjih je bila bolna oseba popeljana v trans podobnemu spanju; svečeniki in svečenice so interpretirali posameznikove sanje, da so pridobili znanje glede bolezni in našli zdravilo za te bolezni.
Tradicija templjev je datirana iz časa Imhotepa, kjer so starodavni Egipčani častili svečenika Imhotepa in posvetili Templje Spanja njemu; on je najzgodnejše poznan zdravnik. Bil je zdravnik vizir, arhitekt in svečenik faraona Zoser-ja (2650-2590 B.C.) Imhotep je zgradil stopničasto piramido, ki je bila prva piramida.
Tempelj Spanja je bil uporabljen kot psihoterapevtski pripomoček; templji Imhotepa so bili dobro obiskani od ljudi, ki so iskali psihološko pomoč. Pod vplivom uroka in opravljanjem religioznih ritualov, so bili bolni ljudje psihološko pripravljeni za sugestivno terapijo; postavljeni so bili v “hipnotično stanje”. Preden so zaspali, so bili vplivani s sugestijami, v upanju, da se izzove sanje, poslane od bogov. Tako so z uporabo sugestij (in pomočjo boga) svečeniki pregnali slabe duhove iz uma in telesa bolnega.
Danes v nekaterih delih Srednjega Vzhoda in Afrike še vedno lahko naletimo na svetišča spanja in sanj. V Grčiji, so bili Templji Spanja poznani, kot mesta velikega (samo)zdravljenja in so bili posvečeni bogu (samo)zdravljenja Esclapiusu. Esculapius je prevzel vlogo Imhotepa. Speča terapija je preživela v templjih Esculapiusa, ki so jih zgradili Grki v 5tem in 4tem stoletju pred našim štetjem.
Æsclepius (ravno tako črkovan: Asclepios, Æsclepius, Æsculapius, Æsclepius) je bil zdravitelj. Njegove mistične korenine segajo nazaj v drugo stoletje pred našim štetjem, ko je postal polbog. Skozi čas se je razvil v tempeljskega boga po svoji lastni presoji. Templji v njegovo čast so bili templji zdravilnih sanj.
Njegovi hčeri sta bili Hygea in Panacea. Kline je bilo sveto mesto ali sveta koža postavljena okoli templjev, kjer se je bolna oseba vlegla, da bi vstopila v stanje sanj. Iz teh besed so prišle besede Panacea – rešitev, Higea – higiena in Clinc – klinika. Na vrhuncu kultne moči, je bilo tako nekoč kar 420 templjev, razpršenih naokoli po starogrškem imperiju.
(Samo)zdravljenje se je dogajalo in oseba je bila (samo)ozdravljena v globokem transu, kot je to spanje. Bog Esculapius je izvajal čudežne ozdravitve v sanjah. Do spanja je prišlo s pomočjo svečenikov, ki so uporabljali čantanje in magične uroke, da so spravili pacienta v trans. To stanje transa je bilo poznano kot inkubacija; inkubacija je izpeljana iz latinščine (in cubare – vležti se dol). Oseba je bila lahko v takšnem stanju tudi do tri dni, medtem, ko so svečeniki uporabljali sugestije, ki so pomagale osebi, da je skozi svoje sanje, vzpostavila kontakt z bogovi, ki so ji tako pomagali dobiti zdravilo za njene bolezni. Templji so bili mesta spiritov in misterioznih moči, mesta za najdenje mentalnega in fizičnega (samo)ozdravljenja.
Ljudje, ki so iskali zdravilo ali uvid za njihove probleme so bili imenovani Iskalci. Iskalec je imel tako nekaj v svojih mislih - bolezen, vprašanje, notranje iskanje za odkritje samega sebe in podobno. Tako je prišel v tempelj sanj in spanja poiskati uvid v svoje probleme, da so potem skupaj z zdravilci kontaktirali izbranega, zdravilnega boga, da so dobili novo vizijo, ki je zdravila, vodila in zagotovila udobje. Pot do Templja je bila narejena iz velikih nagrobnih kamnov iz marmorja, kjer so bili izrezljani napisi, opisujoč vse čudežne ozdravitve, in čudežna (samo)zdravljenja, ki so se zgodila v Templju. Prepričani so bili, da so bili ljudje (samo)ozdravljeni neozdravljivih bolezni; hromi so zopet lahko hodili, ljudje, ki so oslepeli, so zopet lahko videli. Po njihovem prepričanju so bili nekoč (samo)ozdravljeni z edino nadnaravno zdravilno močjo božanskih sanj.
Iskalci niso samo šli v tempelj; morali so čakati na pravi čas, da je prišel. Preden jim je bilo dovoljeno vstopiti v tempelj, in preden so se lahko pojavile zdravilne sanje, so se morali najprej naučiti ritualov in izvajati rituale očiščenja; morali so očistiti telo, um in dušo. Meditirali so, se postili, imeli vroče kopeli, in naredili darovanja bogu. Iskali so znamenja v svojih sanjah. Ko so znamenja in sporočila izgledala prava in so očistili svoje telo, um in dušo, samo takrat jim je bilo dovoljeno vstopiti v glavni del templja. Glavni del templja je imel široko odprto talno površino, s svetimi nišami na straneh, kjer so Iskalci razgrnili svojo sveto kožo, njihov Kline; in potem zaspali in sanjali boga Esclepiusa, kako jih zdravi.
Dobre sanje so bile tiste, kjer bi bog ozdravil rano z dotikom. Enkrat, ko se je oseba zbudila iz spanja, je posredovalec preživel nekaj časa s to osebo, pregledajoč kakršnekoli obiske od bogov, pomagajoč raziskovati sanje in zavarovati uvide, primerne za Iskalca na njegovi stopnji razvoja. Sanje Iskalca vsebujejo semena njegovega lastnega samozdravljenja. Posredovalčevo delo je bilo preprosto izzvati vizijo boga in pomagati Iskalcu v ustvarjanju smisla njegove osebne sanjske zgodbe. Skozi inkubacijo se je Iskalec prebudil svojemu resničnemu jazu in s tem početjem regeneriral sebe fizično, mentalno in spiritualno. Danes prepoznavamo to, kar se je nekoč dogajalo v Templjih, kot sugestivna terapija.
Skozi čas pa so svečeniki razvili še veličastno razumevanje za zelišča in njihovo uporabo. Začeli so se premikati iz samostojne uporabe interpretacije sanj in sugestivne terapije, in začeli uporabljati njihovo rastočo znanje o zeliščih; začeli so razvijati zdravilne maščobe, tinkutre in zdravila. Medtem, ko so sanje v zgodnjih oblikah vključevale direkten obisk od bogov, pa so kasneje, skozi čas sanje postale bolj metaforične, postale so bolj simbolične za posameznikove probleme. Posredovalci so postali tolmači sanj, in iz njihovih razlag so potem svečeniki predpisali recepte za zdravila. V zadnjih 4000 letih so se Templji Spanja, svečeniki in speče sanje, počasi razvili v to, kar v modernem jeziku poznamo kot doktorji, bolnišnice in zdravila.
Starodavni Hebrejci so ravno tako uporabljali meditacijo s petjem, dihalnimi vajami in fiksacijo na hebrejske črke abecede, ko so črkovali svoje ime za Boga, da so inducirali estatično stanje imenovano Kayaneh. To ritualno prakticiranje je zelo podobno današnji avtohipnozi. V Talmud, Kayanah pomeni relaksacija, koncentracija, pravilna namera (motivacija). Tako ljudje, kot tisti, ki hodijo po ognju, in svečeniki, ki uporabljajo religiozne tehnike polaganja rok, da bi ljudje omedleli na tla, uporabljajo avtohipnozo, da bi dosegli spremenjena stanja zavesti z uporabo sugestij in pričakovanj.
Rimljani so ravno tako posvojili templje zdravilnega spanca/inkubacijo skozi njihov celotni imperij. Rimljani so posvetili njihov Tempelj Spanja bogu Apolonu – Esclepius. Templji Spanja so se raztegnili vse do Britanije. Celo sedaj v UK, lahko obiščeš rimljansko arheološko mesto v Lydney parku, Gloucestershire, kjer lahko vidiš ostanke Templja Spanja. Sir Mortimer Wheeler je izkopal kompleks Lydney tempelja v letu 1928. Eden od njegovih asistentov je bil mladi profesor J. R.R. Tolkein, ki je napisal knjigo “Gospodarji Prstanov”, kjer je bilo sugerirano, da je bila knjiga osnovana na srednji zemlji na pokrajini okoli Templja.
Danes morda lahko vidimo današnje svetovalne sobe hipnotizerjev in hipnoterapevtov kot moderno enačico Templjev Spanja, kjer kavč predstavlja Kline ali sveto kožo na katero se je posameznik nekoč vlegel in se prepustil hipnozi in sugestivni terapiji svečenika.
Hipnoza skozi moderno zgodovino časa ...
Potem pa sta se to starodavno znanje in modrost skozi zgodovino časa izgubila in padla v pozabo, vse do Ivana Pavlova, ruskega znanstvenika, ki je pionir hipnoze v našem casu, in ki je uporabljal naravno znanost telesa, znanje o pogovorni hipnozi vec kot 100 let nazaj, ko je delal test na psih z dajanjem in nedajanjem hrane, ki so bili stimulirani z zvončkom.
Leta 1930 je John B. Watson uporabil osnovne principe hipnoze Ivana Pavlova na ljudeh, kar je bil naslednji korak v evoluciji pogovorne hipnoze, - ustvarjanje stvari, da se zgodijo v pogovoru in s tem spreminjanje okolice – zakon vpliva – kar se zgodi v okolici, bo vplivalo na ljudi, vendar pa, kako bo to vplivalo na njih, je odvisno od njihovega obnašanja.
Njegovo delo je popeljal naprej B.F.Skineer leta 1950, ko je delal poizkus s pticami – ce so kotalile žogico, so dobile hrano – nagradni sistem, ki je zelo uporaben pri pogovorni hipnozi. On je oče znanosti obnašanja, ki je težkokategorna znanost, in govori o tem, kako spremeniti to, kar delaš.
V istem času je dr. Milton Ericsson leta 1950 naredil naslednji korak in terapijo evolviral in uporabil na nivoju clovek-clovek okrepljeno s socutjem in z malimi finimi spremembami. Ugotovil je namrec, da večina ljudi ne mara pozitivnih sprememb, ker jih je strah spremembe, zato se ljudje ne marajo spreminjati. Tako je samo govoril s posamezniki in jih reprogramiral – poslušal, vstopil v prepričanje, povedal zgodbo, afirmacijo, in ljudje so se začeli spreminjati.
Potem pa sta se srečala Erickson in Richard Bandler, ki je še vedno živ in še vedno uči in je pravi genij, saj je ugotovil, da lahko uporablja izbrane besede in tako razvil in soustvaril to z John Grinder v NLP – nevrolingvistično programiranje, ki je veliko več kot znanost, in čigar del je tudi ultimativna pogovorna hipnoza, in ki je metoda za razumevanje in spreminjanje vzorcev obnašanja.